Zmagovalci Evrolige: Dominacija, presenečenja in košarkarske legende

Evroliga je v vseh svojih oblikah od nekdaj prizorišče evropske klubske košarke, večgeneracijska zgodba o košarkarskih dinastijah, legendarnih rivalstvih in brezkompromisnem iskanju celinske slave.

Zgodovina tega tekmovanja je pripoved o stalnih spremembah v razmerju moči, oblikovana skozi različna obdobja nacionalnih in regionalnih prevlad ter skozi preobrazbe same strukture, ki so jo spremenile v globalni športni produkt, kakršen je danes. Gre za tekmovanje, ki privablja milijone gledalcev po vsej Evropi in ki poleg spremljanja tekem, stav in obiska tekem navijačem omogoča, da se poistovetijo s svojim najljubšim klubom, članom tega elitnega evropskega tekmovanja.

Dominacija ASK Rige in CSKA Moskva

Ko se je leta 1958 začel FIBA Pokal evropskih prvakov, je košarkarski zemljevid Evrope izgledal povsem drugače. V prvi finalni seriji je sovjetski ASK Riga premagal bolgarski Akademik Sofija in s tem takoj vzpostavil prevlado ekip iz Vzhodnega bloka. Ta prevlada ni bila naključna. ASK Riga, ki ga je vodil legendarni trener Alexander Gomelsky, je osvojil prva tri izdanja tekmovanja (1958, 1959, 1960) in postal prva velika dinastija v zgodovini evropske košarke. Kmalu zatem je na prizorišče stopil še en sovjetski velikan, CSKA Moskva, ki je osvojil naslova v letih 1961 in 1963. Pravzaprav je v prvih šestih letih obstoja tekmovanja prvak vedno prihajal iz Sovjetske zveze, vključno z naslovom Dinamo Tbilisi leta 1962.

Ta zgodnja prevlada je bila neposreden odraz geopolitičnih razmer. Klubi, kot je CSKA, niso bili zgolj športne organizacije, temveč institucije pod državnim pokroviteljstvom, zasnovane za projiciranje nacionalne moči in športne superiornosti. Njihov uspeh je bil vprašanje nacionalnega prestiža, kar jim je zagotavljalo vire in raven organiziranosti, ki je bila v tistem času za številne zahodne klube nedosegljiva. Centraliziran športni sistem v Sovjetski zvezi je omogočal prepoznavanje in razvoj talentov že od najzgodnejše starosti, s čimer je nastajala pomembna tekmovalna prednost.

Vzpon Real Madrida in zlata doba Vareseja

Absolutni monopol Sovjetske zveze je bil prekinjen leta 1964, ko je Real Madrid postal prvi prvak iz Zahodne Evrope. Ta triumf je pomenil začetek nove dobe. Pod vodstvom trenerja Pedra Ferrándiza in z legendami, kot sta Emilio Rodríguez in Clifford Luyk na igrišču, je Real Madrid vzpostavil prvo veliko zahodno dinastijo ter osvojil štiri naslove v petih sezonah (1964, 1965, 1967, 1968). Njihovi dvoboji s CSKA Moskva v tem obdobju so postali evropski košarkarski klasiki.

Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja je zaznamovala ena najimpresivnejših dinastij v zgodovini športa – italijanski Varese (takrat znan pod sponzorskima imenoma Ignis in Mobilgirgi). Ta klub je dosegel skoraj neverjeten podvig, saj se je uvrstil v deset zaporednih finalov od leta 1970 do 1979, od katerih jih je osvojil pet (1970, 1972, 1973, 1975, 1976). Uspeh Vareseja je bil rezultat izjemne doslednosti, trenerske genialnosti (Aca Nikolić, Sandro Gamba) in popolne kombinacije italijanske čvrstosti, ki jo je poosebljal Dino Meneghin, ter ameriške napadalne moči, ki jo je prinašal Bob Morse.

Vzpon Real Madrida in Vareseja je pokazal, da so profesionalne klubske strukture na Zahodu postale sposobne parirati državnim sistemom Vzhoda, s čimer so bili trajno utemeljeni identiteti največjih klubov v zgodovini tekmovanja.

Cibona, Jugoplastika in Partizanov čudež v Istanbulu

Konec sedemdesetih in v osemdesetih letih se je središče moči v evropski košarki začelo premikati proti Jugoslaviji. Prvi namig je bil triumf Bosne iz Sarajeva leta 1979, ko so v finalu, pod vodstvom Mirze Delibašića, premagali mogočni Varese. Prava eksplozija jugoslovanske košarke pa je sledila sredi osemdesetih let. Cibona iz Zagreba, gnana z neustavljivim talentom Dražena Petrovića, je osvojila dva zaporedna naslova v letih 1985 in 1986. Petrovićev dosežek 36 točk v finalu leta 1985 proti Real Madridu ostaja eden najbolj legendarnih individualnih nastopov v zgodovini tekmovanja.

Vrhunec te dobe je bila prevlada Jugoplastike iz Splita, ekipe, ki je osvojila tri zaporedne naslove (1989, 1990, 1991) in jo pogosto uvrščajo med najboljše ekipe, kar so jih kdaj sestavili v Evropi. Z bodočima zvezdnikoma lige NBA Tonijem Kukočem in Dinom Rađo ter pod trenersko taktirko Božidarja Maljkovića je Jugoplastika igrala košarko, ki je bila pred svojim časom. Ta prevlada je bila krona edinstvene filozofije »jugoslovanske košarkarske šole«, ki je dajala prednost tehnični usposobljenosti, košarkarski inteligenci in vsestranskosti igralcev. Ta šola je ustvarila generacijo, ki je pozneje porušila meje in dokazala, da lahko evropski igralci prevladujejo tudi v ligi NBA.

Kot ultimativni dokaz moči tega sistema stoji čudežni naslov Partizana iz leta 1992. Zaradi vojne v Jugoslaviji je bila ekipa prisiljena skoraj vse svoje »domače« tekme igrati v španskem mestu Fuenlabrada. Pod vodstvom trenerja debitanta Željka Obradovića in mladih zvezd Predraga Danilovića ter Aleksandra Đorđevića so osvojili naslov v Istanbulu, zahvaljujoč legendarni Đorđevićevi trojki v zadnjih sekundah finala proti Joventutu. To je brez dvoma največja zgodba avtsajderjev v zgodovini Evrolige.

Prebujenje grških titanov in širitev elite

Sredi devetdesetih let so na prizorišče stopile grške sile. Panathinaikos je pod vodstvom Božidarja Maljkovića leta 1996 osvojil svoj prvi naslov, Olympiacos, ki ga je vodil Dušan Ivković, pa je to ponovil leto pozneje. S tem se je rodilo eno najostrejših rivalstev v svetu športa – "derbi večnih rivalov" – ki je zaznamovalo naslednji dve desetletji evropske košarke.

Ključna sprememba v tem obdobju je bila stalna uveljavitev formata Final Four leta 1988. Zaključni turnir, ki poteka med enim vikendom po izločilnem sistemu, je dramatično povečal nepredvidljivost, razburljivost in komercialno privlačnost tekmovanja. Ta format je spremenil naravo osvajanja naslova; ni več zadoščala zgolj doslednost skozi sezono, temveč tudi sposobnost igranja na najvišji ravni pod ogromnim pritiskom na dveh tekmah. To je odprlo vrata presenečenjem, kot je bil naslov Limogesa leta 1993, ter Final Four spremenilo v osrednji dogodek evropskega košarkarskega koledarja in postavilo temelje za prihodnjo komercializacijo.

Prevladovanje Maccabija in vrnitev CSKA

Sezona 2000-01 predstavlja ključno prelomnico v zgodovini tekmovanja, ko govorimo o dogodkih zunaj igrišča. Prišlo je do razkola, zato sta potekali dve vzporedni ligi: FIBA Suproliga in nova Evroliga, ki so jo organizirali sami klubi v okviru organizacije ULEB. Tega leta je imela Evropa dva prvaka: Maccabi Tel Aviv (Suproliga) in Kinder iz Bologne (Evroliga). Že naslednjo sezono je prišlo do združitve pod okriljem nove organizacije Euroleague Basketball, zasebnega podjetja, ki ga vodijo vodilni evropski klubi. Ta poteza je pomenila temeljno spremembo v upravljanju evropskega športa, kjer so klubi prevzeli nadzor nad svojo komercialno usodo od tradicionalne zveze.

Prva leta nove združene Evrolige je zaznamovalo prevlado Maccabija iz Tel Aviva, ki je pod vodstvom Šarunasa Jasikevičiusa in Anthonyja Parkerja osvojil dva zaporedna naslova leta 2004 in 2005. Hkrati se je CSKA iz Moskve po 35 letih vrnil na evropski tron. Pod vodstvom trenerja Ettoreja Messine so zgradili moderno košarkarsko mašinerijo in osvojili naslova leta 2006 in 2008, ter postali redni udeleženec Final Foura.

Željko Obradović – največje trenersko ime Evrolige

Moderna doba Evrolige je nerazdružljivo povezana z imenom Željka Obradovića, najbolj trofejnega trenerja v zgodovini evropske košarke. Z rekordnimi devetimi naslovi, osvojenimi s petimi različnimi klubi (Partizan 1992, Joventut 1994, Real Madrid 1995, Panathinaikos 2000, 2002, 2007, 2009, 2011 in Fenerbahče 2017), je Obradović postavil standarde trenerske odličnosti. Njegova dinastija s Panathinaikosom, s katerim je osvojil pet naslovov, predstavlja eno najbolj dominantnih obdobij enega kluba v moderni eri.

Vzpon turške košarke

Komercialni model moderne Evrolige, podprt z velikimi sponzorskimi vložki, je omogočil vzpon novih sil. Turški klubi so izkoristili to priložnost in so s pomočjo velikih proračunov postali konkurenčni tradicionalnim velikanom. Krona teh vlaganj je prišla leta 2017, ko je Fenerbahče pod vodstvom Željka Obradovića postal prvi turški klub, ki je osvojil Evroligo. Nekaj let pozneje je Anadolu Efes potrdil prihod Turčije na vrh, saj je osvojil dva zaporedna naslova leta 2021 in 2022, kar so bila leta, ko je bilo tudi stavljenje v živo na tekme Evrolige še posebej zanimivo. Pod vodstvom trenerja Ergina Atamana in s plejerskim tandemom Vasilije Micić – Shane Larkin je Efes pokazal, da finančna moč v kombinaciji z vrhunskim talentom igralcev lahko ustvari zmagovalne ekipe.

Dediščina Evrolige

Od prevlade sovjetskih ekip v času hladne vojne, preko odziva Zahoda, čarobnosti jugoslovanske košarkarske šole in vzpona grških velikanov, vse do sodobne, komercializirane dobe super-klubov, je zgodovina Evrolige dinamična zgodba o evoluciji. Tisto, kar ostaja nespremenjeno, je strast navijačev, taktična prefinjenost trenerjev in vloga tekmovanja kot platforme za razvoj največjih svetovnih talentov zunaj lige NBA.